Že desetletja strokovnjaki in zdravniki ljudi spodbujajo k temu, da bi pojedli več sadja in zelenjave. Vendar v zadnjem času ni več takšna dilema, da bi morali začeti jesti sadje in zelenjavo, ker jo …. Ampak je bolj pod vprašanjem dejstvo, kakšno zelenjavo in sadje v resnici jemo – zakaj ima domač paradižnik dosti več okusa, kakor tisti, ki ga kupimo v trgovini?
PARADIŽNIK Z DOMAČEGA VRTA
Paradižnik ni samo dober, temveč je zelo zdrav – vsebuje vitamin C, mangan, kalij, vitamin K in deluje kot dober antioksidant… In verjetno bi lahko še naštevali. Dejstvo je, da če bomo pobrali paradižnik iz lastnega vrta, ne bomo z njim dobili vseh teh dobrih lastnosti temveč tudi zdrave bakterije, ki pomagajo do dobre prebave.
Odgovor znanosti: Zakaj ima domač paradižnik, boljši okus?
Elementi dobrega okusa
- Sladkorji: fruktoza in glukoza – več kot je sonca, več je okusa.
- Kislina: citronska kislina, folna kislina, pantonenska kislina.
- Aromo pa dajejo hlapne organske spojine – terpeni in estri acikličnih karboksilnih kislin.
Različne vrste paradižnika
- Velikost: češnjev paradižnik ima večjo koncentracijo sladkorja in je zato posledično dosti bolj sladek.
- Barva: za barvo so odgovorni karoteni in tako ustvarijo različne barvne pigmente (ne vplivajo pa na zorenje in sam okus paradižnika)
- Listje: več listja, pomeni več sončne svetlobe – kar pa posledično pomeni, več sladkorjev in ostalih sestavin samega okusa. Različne variacije paradižnika heirloom imajo dosti več listov, kakor tisti paradižnik, ki ga najdemo v trgovini.
Okolje v katerem raste paradižnik
- Sončna svetloba: pomembno je, da paradižnik dobi 8 ur sončne svetlobe na dan, saj tako pospeši fotosintezo in se tako v paradižniku začenja ustvarjati ogljikovi hidrati, ki so odgovorni za okus.
- Prst: za boljši okus, paradižnik potrebuje v prsti večjo količino kalija in žvepla.
Zakaj paradižnik, ki ga kupimo v trgovinah, ni več paradižnik, ki ga poznamo?
Pri temu lahko mirne vesti pokažemo s prstom na industrijsko kmetijstvo, ki je uničilo paradižnik in vse kar imamo radi na njem. Industrija si prizadeva, da paradižnik, ki potuje do trgovinskih polic ostane perfektne barve in se med transportom ne poškoduje.
Poleg tega, pa jih poberejo še zelene in jih nato poškropijo z etilenom (paradižnik ga drugače proizvaja sam), ki omogoča, da se plod obarva, ne pridobi pa na okusu, saj je pobran prekmalu. S tem pa preprečijo, da bi paradižnik razvil svoje hranilne snovi, kislino in pa sladkorje.
Paradižnik, ki ga kupimo v supermarketu nima več imena vendar je v bistvu samo številka – zaradi tega, ker je obdelan s toliko kemije in z različnimi primesmi. Gensko spremenjeni paradižnik je ustvarjen tako, da je pravilne oblike in obstane dolgo v svojem prvotnem stanju.
Zrele in zelene paradižnike nato shranijo v shrambo, ki ima okoli -10 stopinj. Lahko pa jih tudi shranijo v posebne sobe z znižano vrednostjo kisika in to kar za 10 tednov – to pa je v primerjavi z domačim paradižnikom, ki ga poberemo in pojemo, zares veliko časa.
- Raziskave kažejo, da se ljudje nagibajo k tistim paradižnikom, ki imajo več sladkorja in boljši vonj – kar pa posledično pomeni: VEČ OKUSA, VEČ DENARJA.
- Obstaja veliko hibridov, ki imajo zares dober okus vendar ne dosežejo trgovinskih polic.
Kmetijska industrija je plačana po količini in ne po temu kakšen okus ima sam paradižnik…
Tukaj pa spet zmaga načelo kvantitete in ne kvalitete.